Zvonimir Balog
Hrvaški pesnik, pisatelj
Majhni smo še, Jaz osel, Dežela smejalka, Čudokraj in Bonton (ali) Kako ne postaneš teleban v 100 lekcijah je le nekaj izmed njegovih otroških knjig, ki jih lahko prebiramo v slovenščini. Balogov opus obsega kakšnih 60 knjig proze in poezije za otroke in odrasle, prebirati pa ga je mogoče v približno 20 jezikih. Vrsta knjig sodi na Hrvaškem med obvezno šolsko branje, njegove pesmice pa so doživele tudi več uglasbitev.
Največkrat nagrajeni hrvaški avtor za otroke
Bil je največkrat nagrajeni hrvaški avtor za otroke, za svoje delo pa prejel tudi številna mednarodna priznanja – kakovost njegovega pisanja so med drugim prepoznali v Srbiji, BiH in Črni gori. Leta 2002 si je prislužil nominacijo za prestižno Andersenovo nagrado. Zvonimir Balog se je rodil leta 1932 v Svetem Petru Čvrstecu nedaleč od Križevcev. V Zagrebu je zaključil pedagoško akademijo. Kasneje je med drugim urejal časopise za otroke in deloval kot urednik tudi na hrvaški televiziji. Ob pisanju se je posvečal še ilustraciji, slikarstvu in kiparstvu.
VIR: tekst (uporabljeno 17. marca 2020)
VIR: fotografija
Največkrat nagrajeni hrvaški avtor za otroke
Bil je največkrat nagrajeni hrvaški avtor za otroke, za svoje delo pa prejel tudi številna mednarodna priznanja – kakovost njegovega pisanja so med drugim prepoznali v Srbiji, BiH in Črni gori. Leta 2002 si je prislužil nominacijo za prestižno Andersenovo nagrado. Zvonimir Balog se je rodil leta 1932 v Svetem Petru Čvrstecu nedaleč od Križevcev. V Zagrebu je zaključil pedagoško akademijo. Kasneje je med drugim urejal časopise za otroke in deloval kot urednik tudi na hrvaški televiziji. Ob pisanju se je posvečal še ilustraciji, slikarstvu in kiparstvu.
VIR: tekst (uporabljeno 17. marca 2020)
VIR: fotografija
Zvonimir Balog - pesnik
Kaj počne cvet, ko ga še ni
V srcih otrok drema,
o sebi sanja in se zamišlja,
v zemljo zarit,
v globino sonca skrit.
Ko se mu ptica oglasi
v letu,
se cvet zbudi
in ponudi svetu.
Vir: Zvonček
Naj bo nedelja dan za dnem
Ponedeljek
Ponedeljek je v tednu prvi dan. To je dan, ko je oče že zarana žejen in nenaspan in ko ga strašno boli glava. Ko se učencem v šoli vse narobe obrača, ko ded okoli babice dolgčas prodaja in se kot otročaj usaja. V ponedeljek nikomur nič ne gre od rok; poštar s težavo prenaša torbo okrog, sladoledar v svoj sladoled namesto čokolade iztisne česnov sok. Brivcu roke drhtijo, kovaču se kolena šibijo, zato bi najbolje bilo, da v ponedeljek ljudje ničesar nebi počeli, ničesar snovali, ampak bi se od nedelje oddihovali. |
Torek
Torek je v tednu drugi dan. Takrat je še čas zaspan - šolske ure so brez konca in kraja. Samo Zvonko ima roke tudi v torek malce prekratke: ne more čez dve klopi za lase pocukat Katke. Prekratka je tudi kakšna čokolada, kakšna banana, šolski odmori in pot od šole do doma. Najbrž zato, ker je TOREK med dnevi v tednu nekakšen pasTOREK: vedno je drugi. Ljudje zlivajo za zajtrk vase praške zoper glavobol in čaj. Posli jim ob torkih gredo nazaj. |
Sreda
Sreda je v sredini tedna med drugimi dnevi kakor sredi kruha sredica, kot nos sredi lica med desnim in levim ušesom. Teden je sendvič s sredo v sredini. Lahko bi bil tudi pita, če bi sreda bila marmelada, v testo zavita. Če kdaj sredo izglodajo miši, se drugi dnevi ne bodo prevrnili. Teden bo še lepši. Skozi luknjo v tednu bodo lahko bralci hodili. |
Četrtek
Za sredo pride četrtek. V tednu je četrti - kot narejen, da se uresničijo kakšni prismuknjeni načrti. V četrtek so štirice glavni redi, nabirajo jih četrti razredi. Ob četrtkih so četverci brez krmarja pogosto zmagovalci. Če se ne razčetverijo prej ali če se ji ne izmaknejo in skrijejo vesel gledalci. Četrtek je primeren za to, da očetu med spanjem en brk odrežete, da sosedovemu mačku kanglo na rep privežete. Da potegnete koga za nos ali da sami padete v kašo, če nasprotniku niste kos. |
Petek
V petek kdo šoli figo pokaže in gre na potep, spet drugi se obrne na pet ali stopi s peto komu na rep. V petek je, pravijo, turški svetek, a mnogim je vse španska vas. Ko jih učitelj kaj vpraša, komaj dajo od sebe kak glas. Petek je dan, ko mama fižol kuha, ko morajo otroci v šoli prepevati, pa čeprav brez posluha. Predlagam, da bi petek, postal dan petletnih otrok, dan, ko bi vsak lahko kot nor tekal okrog. Predlagam, naj vsakdo v petek dobi pet petic, naj nosi na glavi pet klobukov in za vsakim klobukom po pet cvetic. |
Sobota
Če se četrti dan v tednu imenuje ČETRTEK, peti PETEK, zakaj se potem sobota ne imenuje ŠESTEK? Mogoče tisti, ki je dnevom dal imena dajal, ni do šest šteti znal? Morda so si ustvarjalci tedna soboto od kakega ljudstva s kakšne daljne gore "sposodili"? Lahko si mislim, kaj so rekli ti prebivalci planeta ko so se zbudili! Niso videli niti lastne dlani, ker jim je izginil najsvetlejši vseh dni. O, naši pradedje so vedeli, kaj se splača ukrasti! Zato mislim, da je soboto treba skrbno čuvati v svoji lasti, morda še kdo s kake daljne zvezde preži na njo. Kaj bi brez sobote, tega izletniškega dne, ko mnogi na stadione hite, ko hodimo v kino, jemo najboljšo hrano ali pa se k babici v vas podamo? |
Nedelja
V nedeljo vsakdo zjutraj rad dlje počiva.
To je dan, ko oče bere časopise
in mama rože zaliva.
V nedeljo se nič ne ve,
kdo je dimnikar
in kdo mehanik,
kdo smetar
in kdo poslanik.
To je dan, ko vsakega ata
polepšata nova obleka ali kravata.
Kakšna mama gre h gledališki predstavi,
zato da se lahko lepše napravi.
Ob nedeljam deklicam
zavežejo nove pentlje v lase,
potem se na pločniku igrajo šolo
ali pa se sprehajajo vsak zase.
Za fante je ta dan več svobode v zraku.
Da je nedelja, se pozna v njihovem smehu
in lahkem koraku.
V njihovem imenu
in v imenu smeha
se obračam
s prošnjo
k vsem ljudem,
naj bo nedelja
dan za dnem.
V nedeljo vsakdo zjutraj rad dlje počiva.
To je dan, ko oče bere časopise
in mama rože zaliva.
V nedeljo se nič ne ve,
kdo je dimnikar
in kdo mehanik,
kdo smetar
in kdo poslanik.
To je dan, ko vsakega ata
polepšata nova obleka ali kravata.
Kakšna mama gre h gledališki predstavi,
zato da se lahko lepše napravi.
Ob nedeljam deklicam
zavežejo nove pentlje v lase,
potem se na pločniku igrajo šolo
ali pa se sprehajajo vsak zase.
Za fante je ta dan več svobode v zraku.
Da je nedelja, se pozna v njihovem smehu
in lahkem koraku.
V njihovem imenu
in v imenu smeha
se obračam
s prošnjo
k vsem ljudem,
naj bo nedelja
dan za dnem.
Zvonimir Balog - pisatelj
Kako me preživlja dan
Kakor hitro se sonce zbudi, vzide jutro. Postelja vstane z mene okrog sedmih, potem mine pol ure, da me obleka najde in obleče. Zgodi se, da se leva noga natakne na desni čevelj. Medtem ko me mleko pije, bi me najraje pljunilo skoz okno. Vendar bi se lahko mimoidoči polili po njem. In bi udarci dobili hrbet.
Dostikrat si izmislim, da me boli šola, samo da mi ni treba iti v želodec.
Nedelja komaj čaka, da pridem. Nedelji sem najljubši čas. Takrat tekajo po meni steze, debla plezajo po meni, gozdovi se potikajo skozme.
Včasih pride name travnik. Visoka trava leže vame in gleda, kako zelenim. Reka me posluša, kako molčim, ribe me gledajo, kako se lesketam. Moj hrbet se usipa po soncu vse dotlej, da sonce počrni.
Večkrat mi nasveti dajejo ljudi. Boje se, da se bo zemlja prehladila, ker leži na meni, saj sem, pravijo, še mrzel in moker.
Pomlad je. Z ljudmi se dogajajo čudni mani.. Včasih me natrgajo kake cvetice in me dajo mami.. Veselje je takrat mamelo.
Zgodi se, da zaradi presenečenja solzi priteče mama. Očka se boji, da ne bo mama iztekla. Potem bi morala njega poiskati druga ženska. Ženil bi se morati. Vendar ne vemo, ali bi bil jaz zanjo dober.
Ali bi mi dalo grlo, kadar bi me bolel bonbon?
VIR:
fotografija (uporabljeno 17. marca 2020)
Balog, Z.: (1989). Jaz osel. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Kupovanje časa
Ksenija je stopila v lekarno in nagovorila lekarnarja:
"Striček, dajte mi liter časa."
"Le kje si, punčka, videla, da bi čas prodajali na litre!"
"Dobro, pa mi dajte kilogram časa."
"Časa ne merimo s kilogrami."
"Pa mi dajte dve tubi časa, čas v prahu ali v tabletah."
"Si pa res smešno dekletce, čas merimo z urami, dnevi, leti, stoletji."
"Prav, dajte mi stoletje časa, toda najboljšega."
"In kaj boš s toliko časa?"
"Proti trmoglavosti."
"Saj te sploh ne razumem."
"Pokličite koga, ki razume!"
"Morda te bom razumel, če mi boš lepo razložila."
"Očka pravi, da sem trmoglava in da to bolezen lahko ozdravi samo čas."
Balog, Z.: (1989). Jaz osel. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Trmoglavi mucek
Perica Alja
Bilo je leta tri tisoč. Človeštvo je razen naravnega sonca imelo še dve umetni. Eno umetno sonce je obsevalo severni, drugo pa južni pol. Temperatura na planetu je znašala plus 35 stopinj. Zime ni bilo več. Ostala je samo v šolskih berilih. Bili so samo pomlad, poletje in jesen. Vse troje istočasno. Življenje je bilo kot v pravljici. Nihče več ni bil lačen. Ni bilo več tako revnega otroka, da ne bi mogel svoji materi podariti cvetlice za rojstni dan. Še več: matere so vsak dan dobivale po eno rožo. Cvetje je bila edina obleka. Moški, ženske in otroci so nosili cvet v laseh namesto klobuka in obleke. Hodili so bosi in goli kot ribe. Ni bilo strahu, da bi se pri plus 35 prehladili.
Tudi perice so postale odveč. Toda perica Alja ni mogla živeti, ne da bi kaj prala.
K sreči se je znašla. Namesto perila se je odločila prati zrak.
Jemala je samo umazan in porabljen zrak. Prala ga je in obešala na vrv na dvorišču, da bi se posušil.
Najbrž ste pomislili, da je zrak prodajala za denar. Zmotili ste se. Četudi bi ga hotela, ga ni mogla, ker denarja niso več poznali- Alja je prodajala zrak za nasmeh. En nasmešek - prgišče najfinejšega zraka. Dajala ga je tudi za take besede: "Dobro jutro!", in "Kako se počutite?", "Ah, kako je danes čudovit dan!"
Bilo je leta tri tisoč. Človeštvo je razen naravnega sonca imelo še dve umetni. Eno umetno sonce je obsevalo severni, drugo pa južni pol. Temperatura na planetu je znašala plus 35 stopinj. Zime ni bilo več. Ostala je samo v šolskih berilih. Bili so samo pomlad, poletje in jesen. Vse troje istočasno. Življenje je bilo kot v pravljici. Nihče več ni bil lačen. Ni bilo več tako revnega otroka, da ne bi mogel svoji materi podariti cvetlice za rojstni dan. Še več: matere so vsak dan dobivale po eno rožo. Cvetje je bila edina obleka. Moški, ženske in otroci so nosili cvet v laseh namesto klobuka in obleke. Hodili so bosi in goli kot ribe. Ni bilo strahu, da bi se pri plus 35 prehladili.
Tudi perice so postale odveč. Toda perica Alja ni mogla živeti, ne da bi kaj prala.
K sreči se je znašla. Namesto perila se je odločila prati zrak.
Jemala je samo umazan in porabljen zrak. Prala ga je in obešala na vrv na dvorišču, da bi se posušil.
Najbrž ste pomislili, da je zrak prodajala za denar. Zmotili ste se. Četudi bi ga hotela, ga ni mogla, ker denarja niso več poznali- Alja je prodajala zrak za nasmeh. En nasmešek - prgišče najfinejšega zraka. Dajala ga je tudi za take besede: "Dobro jutro!", in "Kako se počutite?", "Ah, kako je danes čudovit dan!"